Predsednik in podpredsednik ZKPS na romanju k Sv.Jakobu v Compostelo tudi v letu 2020

15.10.202026.06.2023

Predsednik ZKPS, Drago Rudel in podpredsednik, Ivan Kapetanović, sta se 15. septembra 2020 spet odpravila na Camino frances od Saint Jean Pied de Pod v Franciji do Santiaga de Compostela v Španiji. Tja sta prispela po 25-tih dneh in prehojenih 800 km. Ivan je prehodil to pot tokrat že osmič, Drago pa četrtič. Za Ivota je romanje k Sv. Jakobu v Santiago de Compostela oblika zahvale Bogu za vse, kar je prejel v življenju v zasebnem in poslovnem življenju, za Dragota pa prizadevanje za duhovno poglobitev. Svojo izkušnjo poti sta popisala v obliki bloga, ki je dostopen na: http://atidrago.wordpress.com/category/camino-de-santiago/camino-2020/.

Kratek povzetek romanja:

Z letalom sva poletela iz Benetk do Barcelone, od tam z vlakom v Pamplono, od tam pa s taksijem prek gorskega prelaza čez Pireneje na izhodišče v francoski Saint Jean Pied de Pod. Na pot sva se podala kljub CORONA-19 pandemiji, seveda ob upoštevanju vseh priporočenih varnostnih ukrepov. Tako sva prenočevala v boljših prenočiščih, v glavnem v hotelih, kjer so ukrepi za preprečevanje okužbe z virusom na visokem nivoju. Kjer sva prihajala v stik z ljudmi, sva nosila masko in razkuževala roke. Pandemija in strah pred okužbo sta letos odvrnila od romanja mnogo ljudi. V primerjavi s prejšnjimi leti, ko je Camino francés letno prehodilo okoli 250.000 ljudi, jih je bilo leto na poti le kakih 10%. Veliko hotelov in večina albergov (prenočišče za romarje in pohodnike) je bilo zaprtih, na poti pa sva srečevala le malo pohodnikov/romarjev.

Dnevno sva prehodila od 20 km do 44 km, odvisno pač od razdalje med kraji, kjer sva prenočevala. Hoditi sva začenjala precej zgodaj, največkrat že v temi, da sva se izognila morebitni popoldanski vročini. Del prtljage sva pošiljala naprej s servisom PaqMochila španske pošte Correos, tako da sta bila nahrbtnika manj polna, pa še vedno je bil, vsaj moj, težak okoli 13 kg. S sabo sva nosila tudi večjo količino vode, nekaj sadja in vedno kaj hrane za malico na poti. Popoldne ali pod večer sva si privoščila obilnejši obrok (menú del día ali menú peregrino) v kakšni od restavracij v bližini prenočišča, nekajkrat pa kosilo v imenitnih restavracijah v Logroñu, v Burgosu, Leonu in še kje drugje. Vino pri obroku je bilo najino stalno veselje. Ivo je izbiral nekoliko bolj udobna prenočišča, v glavnem hotele, ki sva jih rezervirala v naprej.

Na poti sva se pogovarjala, molila in tudi prepevala. Zvečer sva se udeleževala sv.maš, kadar so le te bile v kraju prenočevanja. Vreme nama je bilo naklonjeno. Le enkrat sva bila orošena z blagim dežjem, izkusila pa sva štiri dni močnega vetra in to na najbolj odprtih delih poti.

Vesela sva bila, da so naju na poti »prestregli« in nekaj časa prebili za nama Ivotov prijatelj Duško Ivanović z ženo Liljano (Duško je uspešen košarkarski trener kluba Gascoña v Vitoriji) ter moj sin Nejc, ki je poročen v Španiji. Spoznala sva nekaj romarjev/pohodnikov: Sanjo, profesorico iz Tržiča ter Henrika Vačun iz Mežice, ki živi in dela v Viani, Ivano Lučić iz Travnika v Bosni, ki živi in dela v Zurichu, Antonia F. Medino Clarosa iz Málage, Gabriela iz Paraguay, Saro Sandri iz Torina, čudaka in režiserja Dominika Eggerja iz Gradca, kolesarja Sara in Ruben de Witte iz Belgije in druge. Navdušila sta naju župnik Juan v Sahaguna ter Salvador Gonzales Garcia, lastnik restavracije Meson Asturum pod Cruz de ferro.

V Santiagu sva se zadržala eno popoldne, toliko, da sva se zvečer udeležila sv. maše v katedrali Sv. Jakoba. Dostop do kipa Sv. Jakoba v glavnem oltarju je bil zaradi obnavljanja notranjosti katedrale zaprt.

Domov sva se vračala takoj naslednji dan z letalom iz Santiaga prek Madrida do Benetk, kjer sta naju že čakali Ivotova žena Nataša ter hči Petra in naju prek vmesne postaje v znani ribiški restavraciji pri Trstu z avtom dostavili domov.

Drago Rudel